Strokovna geografska ekskurzija za maturante

Iz Ljubljane smo se najprej odpeljali proti Škofji Loki. Med potjo smo se peljali mimo dvorca Visoko, kjer je dr. Ivan Tavčar napisal znamenito Visoško kroniko. Prvi postanek smo naredili v Gorenji vasi v Poljanski dolini, kjer nam je domačin predstavil življenje in delo ljudi v tej pokrajini ter izzive, s katerimi se srečujejo prebivalci te doline.

Naslednja postaja je bila proizvodnja Marmor Hotavlje, kjer so nam predstavili edinstveno in zelo zahtevno delo mojstrov, ki ustvarjajo izdelke iz kamna. Uporabljajo predvsem kamen iz bližnjega rudnika apnenca ter tudi uvožen marmor iz Italije. Spoznali smo, kako nastajajo unikatni izdelki in koliko znanja ter natančnosti je potrebnega za obdelavo kamna.

Pot nas je nato vodila skozi strmo in hribovito pokrajino Cerkljanskega hribovja do mesta Cerkno. Domačinka nam je predstavila problem odseljevanja mladih ter prizadevanja domačinov, da bi z novimi turističnimi projekti, kot je ponovna oživitev hotela in Term Cerkno, privabili več obiskovalcev v to lepo, a ozko dolino.

Ob reki Idrijci smo nadaljevali pot do Soče, nato pa se odpeljali proti Tolminu. Sprehodili smo se po Tolminski kotlini, nato pa nadaljevali pot ob smaragdni reki Soči proti Novi Gorici. Med potjo smo občudovali številne majhne kamnite primorske vasi. Hkrati pa nas je presenetil in nekoliko zaskrbel pogled na cementarno Anhovo, ogromen in razpotegnjen objekt, ki stoji tik ob reki.

V Novi Gorici, sodobnem, prostornem in zelenem mestu, smo se na kratko sprehodili, nato pa pot nadaljevali v Vipavsko dolino – široko, rodovitno dolino, ki jo na eni strani obdajajo visoke dinarskokraške planote, na drugi pa nizka kraška planota Kras.

Ustavili smo se v Ajdovščini, osrednjem mestu Vipavske doline z bogato industrijsko dejavnostjo (pomembna podjetja: Pipistrel, Fructal in Mlinotest) ter s kulturno, trgovsko in vojaško zgodovino, ter si ogledali kraški izvir reke Hubelj. Navdušeni nad močnim izviranjem vode smo se pošalili, da se bomo tja vrnili pozno jeseni, ko je zaradi večjih količin vode izvir še bolj mogočen.

Pot smo nadaljevali v Vipavo, ki je dobila ime po reki Vipavi. Ta izvira v več izvirih, nad katerimi se boči kar 25 mostov, ki se kasneje združijo v reko, zato mesto zaradi številnih kanalov imenujejo tudi »slovenske Benetke«. Vzeli smo si čas za kosilo in sladoled, nato pa nas je vodička popeljala po mestu in nam pokazala številne skrite in zanimive kotičke. Izvedeli smo tudi, da je Vipava nekoč ležala ob pomembni rimski poti med Oglejem in Emono.

Naša zadnja postaja je bil Notranjski muzej v Postojni, kjer smo spoznavali značilnosti kraškega sveta, občudovali čudovite primerke kraškega kamna in kraških pojavov ter poslušali zgodbe o življenju ljudi in živali na teh na videz pustih, a zelo posebnih kraških tleh.

Utrujeni, a polni novih znanj in vtisov smo se zvečer srečno vrnili v Ljubljano. Ekskurzija je bila polna zanimivih spoznanj, saj smo obiskali kraje, kamor redko zaidemo. Ob tem smo bolje razumeli, zakaj se iz nekaterih odmaknjenih in obmejnih območij, ki so oddaljena od glavnih prometnic, mladi pogosto odseljujejo, pokrajine pa se počasi zaraščajo.

Hkrati smo se zavedli, da imamo velik privilegij, ker živimo v osrednjem, razvitem delu Slovenije, kjer imamo veliko možnosti za izobraževanje, delo in življenje. Prav zato je pomembno, da si prizadevamo, da bodo tudi odmaknjeni kraji ostali privlačni za življenje in delo, saj sta zelenje in tišina med največjimi vrednotami človekovega bivalnega okolja.